PLESI

Namen skupine je predvsem ohranjanje kulturne dediščine. Zato naše postavitve poleg plesa vsebujejo tudi prikaze običajev, ki so kmečko prebivalstvo spremljali skozi celo leto. Delavci so se po težkem delu vedno radi poveselili in zaplesali. In prav tu je skupina našla navdih, da plese poveže z opravili. Naš repertoar obsega plese slovenskih pokrajin ter tudi avtentične plese Šentjošta nad Horjulom in okolice s pristno pesmijo in oblačili. In ravno zaradi te raznolikosti programa so nastopi vedno zanimivi in toplo sprejeti. Doslej smo se z njimi predstavili po domovini in tudi zunaj njenih meja.

Pogled v čas mladosti naših dedkov in babic nam pokaže, da je bilo njihovo vsakodnevno življenje razpeto med delom in počitkom in zopet delom in počitkom, vmes malo zabave, nekaj prostih uric za mašo, prosto nedeljsko popoldne, nato pa zopet delo…. Zvonenje v mrzlih zimskih dneh, ob svetih večerih, ni bilo samo folklora, ampak čas, ko so po vseh hišah- bajtarskih in gruntarskih, iskreno molili vse tri dele rožnega venca. V poletnih mesecih pa so na polju in v gozdu delali, od zore do mraka, tako gospodarji kot hlapci in dekle. Kljub obilici dela, so še vedno našli čas za angelsko češčenje in molitev pred jedjo in po jedi. Veselje se je zato sproščalo le ob praznikih in zaključkih večjih ter zahtevnejših kmečkih opravil. Le-ta so se ponavadi končala z malico, ki pa ji sledila zabava s pesmijo, glasbo in plesom. Plesali so predvsem mladi – neoženjeni, starejši pa le še ob posebnih priložnostih, naprimer na ohceti. Med najpomembnejše gorenjske svatovske plese uvrščamo svatovske plese, ki jih je na oder postavila odlična interpretatorka nekdanjih časov, običajev in plesov, gospa Tončka Marolt. Ples s pogačo pleše dekle z jerbasom na glavi, kar ponazarja nekdanjo vero v magično moč plesa. Pesem namreč pripoveduje, da bo letina tem boljša, čim bolj se bo dekle vrtelo.
Druga zanimivost svatovskih plesov pa je ples v troje, kjer ima fant na glavi majolko, napolnjeno z vinom. Plesalec pleše poseben ples, pri katerem se mu pridružita dve dekleti, ki želita vsaka po svoje pritegniti njegovo pozornost. Gorenjski plesi so tako postali že nekakšna stalnica v repertoarju folklornih skupin, saj s svojo razgibanostjo, preprostostjo in bogato obleko, vedno pritegnejo pozornost gledalcev. Najbolj bogata oblačila pa so seveda nosili prav na ohcetih. GORENJSKI PLESI, Svatovska, Lenčka, Štajeriš, Janez z majolko, Poskočna

Starodavni običaj pustovanja izhaja iz kmečkega okolja, kjer so se v maškare lahko oblekli le vaški fantje. Pustno norenje jim je omogočalo, da so skriti pod masko, lahko počeli skorajda vse, česar sicer ne bi smeli. Maškare tekajo, poskakujejo in so neme, če pa katera že govori – šepeta ali govori s spremenjenim glasom. Pod masko je človek čisto drugačen; po nenapisanih pravilih praviloma igra popolnoma drugačno vlogo, kot pa jo živi v vsakodnevnem življenju. Tako je imelo na podeželju »šemljenje v času Pusta« veliko obredno funkcijo. Ljudje so namreč verjeli, da če maškare pridejo v hišo, prinesejo srečo v družino in dobro letino na polje; poleg tega pa naj bi maškare tudi odgnale zimo in slabe dogodke, ki bi se utegnili zgoditi v tem letu. Na pustni torek zvečer maškare v vsaki hiši plešejo poseben ples »za debelo repo«. Več kot je maškar, bolj bo repa obrodila. Posebno zanimiv je njihov ples. Maškare najprej plešejo same med seboj, na koncu pa se razigrano zavrtijo še z živahnimi dekleti, da se njihova široka in dolga krila dvigujejo visoko v zrak. ŠTAJERSKI PLESI, Milica, Pobreška, Ples za debelo repo, Zibenšrit, Ples s klobukom

Velika noč je poleg Božiča največji in najstarejši krščanski praznik. Datum ni stalno določen, zato se vsako leto zgleduje po luninem koledarju. Praznuje se na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni – torej med 22. marcem in 25. aprilom. Uvod v teden pred veliko nočjo še vedno naznanja cvetna nedelja, ko v cerkvi blagoslavljajo pomladansko zelenje, povito v butarice. Na “belo soboto” dekleta nesejo žegen v cerkev, da ga župnik blagoslovi. Velika nedelja pa je vsekakor dan molitve in družinskega miru. Verni ljudje so se v starih časih vedno držali pravila: “Ora et lbora – moli in delaj”. Tako je veljalo tudi za štiridesetdnevni post med pustom in veliko nočjo. Cerkev je bila glede posta zelo stroga, saj v tem času ni dovoljevala nikakršnega veseljačenja ali plesa. Zato pa je veliki ponedeljek predstavljal dan sprostitve. Na slovenskem je bil velikonočni ponedeljek do druge svetovne vojne dan plesnih zabav in splošnega veselja. Fantje in dekleta so za to priložnost lahko oblekli najlepšo obleko, ki so jo premogli. Na ta dan so hodili na obiske po pirhe, mladi pa v gostilne in v kmečko hišo na ples. Koraki so do današnjih dni tonili v pozabo, vendar je ustno izročilo pripomoglo k temu, da znamo folkloristi še vedno zaplesati »po starem«. Največ zaslug za to ima Miha Malovrh ali po domače Čukov Miha iz Šentjošta nad Horjulom. Rodil se je leta 1917 in začel igrati pri dvajsetih letih. Igral je v skupini Čukovi godci, v kateri sta bila poleg njega še njegov brat in oče. Skupina je v letih med vojnama igrala po domačih krajih in tudi po širši okolici. Med plesalci širom po Sloveniji je bila zelo poznana. Neštetokrat so igrali na različnih ohcetih. V naših krajih so bile ohceti ponavadi pozimi in so trajale od 4 do 5 dni. Tako so svatje od ženina do neveste hodili kar dan ali dva in ponavadi gazili sneg. Muzikontarji pa so morali poleg težke hoje, zraven še ves čas igrati. Ljudje so že takrat radi plesali na čukove “viže”, danes pa folkloristi še vedno plešemo plese, ki nam jih je zapustil Čukov Miha. PLESI IZ ŠENTJOŠTA IN OKOLICE, Vrsti valz, Most, Slovenskim mladenkam, Poskočna, Potrkan valz, Foltrot, Štajeriš, Stara polka, Kmečki valček

Kmečki gospodar je moral že zgodaj misliti na košnjo. Pozimi je kosam naredil nova ratišča, grabljam nabil nove zobe, lesenim vilam pa je v žerjavici osmodil in utrdil konice. Pa tudi kakšno koso je bilo treba kupiti, zato je bilo treba počakati na semanji dan. Tudi gospodinja je že pri kolinah oddelila meso tudi za kosce, da ga kasneje ne bi zmanjkalo. Za čas »velike košnje« se je gospodar odločil po tehtnem premisleku. Pomembne so bile njegove vremenske izkušnje in napovedi v Pratiki. Če sta luna in veter obetala nekaj dni stanovitnega vremena, je gospodar še enkrat razmislil in naznanil družini: »Kosili bomo!« Za košnjo velikih senožeti je moral gospodar najeti še druge kosce in grabljice. Dekleta so rada prihajala grabit in spravljat seno, saj je bilo pri delu obilo veselja, petja in zabave. Med kosci je skoraj vsaka imela fanta, ki ji je bil pri srcu. Zato so med košnjo nabirale šopke in jih pri malici pripele všečnim koscem za klobuk. Košnja je bila ena izmed zanimivejših poljskih del, skoraj praznik. Še posebej je bilo živahno zvečer, ko so se kosci in grabljice razživeli. Največkrat in najdlje so plesali ples z metlo, ki predstavlja plesno igro družabnega značaja. Dekleta stojijo v krogu druga za drugo, fantje pa tečejo okoli njih, dokler muzikant ne spremeni melodije in mora vsak fant ujeti najbližje dekle. Nadštevilnemu plesalcu, ki si ne uspe izboriti plesalke, ostane za soplesalko brezova metla. GORENJSKI PLESI, Klobučkanje, Angelska, Kovtri-žakli, Ples z metlo-beksl

Večina vinskih in pivskih pesmi je štajerskih, saj je trgatev grozdja hkrati obred in praznik. Preden pa je vino v sodu, morajo vinarji, brači in brentači opraviti veliko težkega dela. Tako je v tednu pred trgatvijo največ dela s posodo. Gospodar pokliče sodarja, ker je potrebno utrditi poškodovane brente. Sode je treba zapariti, zažveplati, jim nabiti obroče, nato pa spet zvaliti v klet, kjer počakajo na mošt. Med trgatvijo si ljudje pripovedujejo zanimiva doživetja in pojejo pesmi, zaradi česar je delo lažje in manj naporno. Včasih so ponekod morali med trgatvijo celo žvižgati, da niso pojedli preveč grozdja. Ja, gospodarji so bili včasih res precej strogi. Kakor po vsakem opravljenem delu, se ljudje tudi po trgatvi radi poveselijo. Najprej gospodinja pripravi obilno pojedino za delavce, na kateri ne smeta manjkati domača potica in kruh. Mošta se lahko pije vsak kolikor hoče; toda za tako velik praznik se spodobi piti samo staro vino. Predvsem zato se družabni dogodek ponavadi nadaljuje pozno v noč ali pa celo do jutra. Tako pridejo na svoj račun vsi- opravljivci, pivci in tudi plesalci. Štajerski plesi so mehki in razgibani, predvsem pa zelo veseli in poskočni. Na to kaže tudi obleka, ki je pisanih in živih barv. ŠTAJERSKI PLESI, Kosmatača, Povšter, Štajeriš, Trojke

Koruza je imela na kmetih poleg pšenice, ovsa in ajde pomembno vlogo. Iz nje so izdelovali polento in koruzno moko, ki so jo uporabljali za koruzne žgance, koruzni kruh in tudi za hrano živalim. V jesenskem času, ko je bilo te poljščine veliko, je pri delu pomagala cela vas. Gospodar je popoldne razglasil po vasi: »Drevi k nam na ličkanje!« In ko se je naredi mrak, so začeli prihajati »koruzniki« na skedenj. Gospodar je obesil petrolejko pod strop, ličkarji pa so se posedli na nizke sedeže in pričeli z delom. Zraven so se pogovarjali, kaj se je zgodilo na vasi v prejšnjih dneh, kaj je kdo zanimivega slišal in kaj se bojda še utegne zgoditi. Stara mati ali oče sta pripovedovala dolge zgodbe – največkrat sta obnavljata vojne spomine. Vmes pa seveda nikoli ni manjkalo pesmi. Ponavadi so namensko izbirali daljše, take, ki imajo 10 kitic ali več. Po starih običajih je delavec lahko prenehal z delom in prekrižanih rok gledal kako drugi ličkajo le, če je našel rdeč strok. Takrat je bil »odrešen od dela«. Sicer pa pomeni rdeč storž dobro letino in srečo. Spet drugje, je gospodar skril razne dobrote pod kup pšenice (npr. orehe). In tisti, ki jih je prvi našel, jih je lahko odnesel domov. Zato so vsi ličkarji proti koncu hiteli jemati storže s kupa. Po končanem delu je bil na vrsti »likof«. Gospodinja je vedno postregla z zasluženo malico, gospodar pa je natočil »frakelček« domačega šnopca. Delo je bilo opravljeno, prijetno utrujeni vaščani pa so se vedno še poveselili ob zvokih harmonike. Mladi in stari so radi zaplesali in se zavrteli v starem podu. GORENJSKI PLESI, Zvezda, Potrkana, Nojkatoliš, Marzulin, Rašpla

Na dan sv. Jederti, 17. marca, je v pratiki narisan kolovrat s predivom, po katerem se plazijo miši. To po stari navadi pomeni, da mora biti do tega datuma vse spredeno, drugače bodo miši predivo uničile. Zato so gospodinje vedno hitele zaključiti delo do začetka marca, saj je Sv. Jedrt tudi znanilka pomladanskega dela na prostem. Dekleta in žene so sicer klekljale in predle predivo skozi celo leto, a največkrat pozimi. Kako prijetno je bilo v hiši, ko se je zmračilo. Predice in klekljarice so bile zbrane danes v eni, drugič v drugi hiši. Ponavadi so sedele pri mizi ob peči, kar je pomenilo prihraniti luč, saj je bila za vse dovolj le ena petrolejka. V kmečkih hišah so tako prijetno brneli kolovrati, zraven katerih so se oblikovale povesti in pele domače pesmi; pa tudi kakšna družabna igra je našla svoje mesto. Pesmi, pravljice in smešnice so kot ljudsko izročilo tako prehajale iz roda v rod. Ko je bila volna spredena, je bilo na vrsti štrikanje. Fantje in vaški godec so prav dobro vedeli, pri kateri hiši je tisti večer preja ali kleklanje, zato so zmeraj pravočasno prišli v hišo. In že so dekleta pospravljala pletilke ter ostale pripomočke, umaknila stole in začel se je ples. DOLENJSKI PLESI, Špegu, Potoučka, Dreta, Zibenšrit, Ajnc polka, Abraham